lp

Hvala. Tudi tebi lep pozdrav :))) J!

Važne so dlani. To in lunine mene. Juhej.

Ena mena se zdaj meni na večerni strani v nasmeh drži. Y :) LpJ!

Res je, vsaj dlani, da so cele;) Tudi meni je všeč Luna v vseh pogledih;)

lp

Res je tesnobna pesem. Res je čutiti strah že v (pre)dolgi hoji na začetku. Še bolj v podobi, ki se vsaj izmučena in izmaličena pojavi pred LS. In vednar LS verjame, da bo lahko pomagala. Da bo bolečino in rane lahko prevzela v svoj trebuh, pravzaprav želodec (vprašam se, če jih bosta tako lažje prebavila?). Zanimivo je, kako mu res skuša pomagati, kako se mu vsa predaja, verjame vanj, vidi skozi vse te kraste in rane in podpludbe. Vidi njega. Človeka, ki je vreden pogleda, ki je vreden dotika, topline in ljubezni. Ostaja pa tesnoba, sploh ko se LS zave, da ne bo mogla prevzeti ran kar tako nase, jih kar tako zdraviti. Ker si jih mora želiti zaceliti tudi objekt. Brez njegovega sodelovanja je vse brezplodno. Kar presune, je tudi to, da ga je ona čakala, on pa meži. Ona se potem zave, da je njen glas in njun glas in njune poglede že izgubil. Na koncu pa niti ne vem, ali od njega zahteva, da ji nariše pesem ali pa zgolj samo tako močno želi verjeti (morda pa verjame?).

Skratka, pesem, ki se je zapisala. In ki jo bodo cele in tople in mirne dlani še risale in risale ... Hvala za te verze.

Mehko noč, Lucija

Hvala, Lucija, za dobro(,) občuteno interpretacijo.

Kaj sem hotela izraziti na koncu: ne ravno zahteve, ampak osebi ponuditi, da  tesnobo, bolečino izrazi ali izvrže skozi umetnost. Če je že ne more neposredno upovedati ali ni možnosti bolj znanstvene diagnostike in zdravljenja.

:) Lp, J!

Morda pa se boji povedati, pa potrebuje samo še malo več poguma, malo manj tesnobe, malo več sonca, manj poti. Morda bi se rane morale celiti hitreje, kraste prej odpadati. Morda bi se morali odpovedati času ... :)

Dobro si povedala. Vse skupaj. :)