zmečkane črno bele slike

pohojene na tleh

korak se oddaljuje

od zvoka svobode

iz množice obupanih ljudi

v stropu lebdijo luči

podloženi ovratniki

v delavskih oblekah na jutranji avtobus

komedija kovancev ob dimu cigarete

za sendvič in kavo

ropotanje zastarelih strojev

ko misli lebdijo vsepovsod

vedno isto popoldne

zaključi ista družba ljudi

v gostilni za tovarno

preklinja se državo

obuja spomine

v alkoholu se utaplja razum

pozna ura prežene

naveličane korake

na zadnji avtobus proti domu

brezciljni strup

je položen v srce

Matej_Krusic