obrišem si solze s cvetlično preprogo
izžgem trenutke po vseh kotih
hodim po od dežja razcveteli poti
švigam med dežnimi kapljami
in hitim izogibajoč se sragam ponosa

spomin je premočen v mlakuži minevanja
nemo strmim skozi rešetke razuma
vonj žalosti se plazi po okenskih steklih
šala se še zvija v groteskne oblike
v slikanico sem spravil toploto tvojega telesa

spotikam se ob robnike hrepenenja
dežniki se zibljejo v spontanem plesu
s patetiko prebadam oblačno nebo
na obrazih opazim krvav izraz neokomunizma
in se bojim da ne bi utonil v resničnosti

zgrožen od pogromov in vulgarnosti
evforijo prevratništva in artikuliranjem sovražnosti
neo... kateregakoli takšnega in drugačnega
za katerim so ostale neizpuljene korenine zla
parole so psovke nad povsod posejanimi 
grobovi domoljubja in pozno romantiko.

ius