Ko enajsta ura bo odbila,

ko bo spolzel iz roke cvet,

ovenelega boš pospremila,

tja, kjer moj konča se svet.

Prav malo je še tja do cilja,

spominov polna zadnja ura,

misel z biseri poti nastilja,

sled podobe moja je kontura.

Tanek žarek skozi špranje,

posije čez bleščeč nakit,

vidim pot skoz moje sanje,

trenutek v čarobnost je ovit.

Vsem med prsti čas polzi,

tudi lepim mladim damam,

meglica medla cvetje orosi,

dišečim mine cvet ciklamam.

ius