Stih

Iz dna sovraga poezije ,

se vedno novi stih rodi ,

le malo jih za vedno skrije,

da senca jih ne prepodi

Jasno njega je zaznanje ,

mu pogled je negotov ,

vse spominja le ga na igranje ,

pomen  postane mu surov

Pogled se mu v nebo zagleda ,

oči mu solzni venček spleta

v noči zvezd sam v temi on poseda,

in čaka jutranje odprtje cveta

Splet nje sovrag ga ne doseže ,

ne zbeži mu z obličja cveta ,

jih s sencami v skup poveže ,

junaštva  jim dovoli velikosti sveta 

ironman