Temna siva burja hladno piha ,

po kamniti poti , ki vijugasto pelja ,

po robu gozda in vseskozi niha ,

v daljavi slišati je glas voda

Ko se ti bližam ,omami me tvoj glas voda ,

ki z oblaki  v simbiozo se pretaka ,

ta glas le mirna reka v sebi ima ,

tihote te božanske nima reka vsaka

Oddahnem tu se  poten ,strt, ubog ,

v tebi nežno pa valovi  vro ,

namočim par utrujenih si nog,

dovolim nežno ti ohlajati telo

Tu na tvojem bregu se počutim srečno ,

ko zajamem te v roko zase,

napolniš z  mirnostjo me ti za večno,

saj me kot plima vsrkaš vase

Ti lepota rečna moja mila ,

ki jo kažeš  včasih tudi sred noči

ne daj , da mirnost bi te kdaj minila,

udari znova vedno ti svoj val strasti

Včasih se zazdiš mi ti naduta ,

nedostopna kakor trnjev cvet,

kot da z biseri bila  ti posuta ,

in oklepal bi te zase večni led

Ti ne zaveš se včasih svojih tal ,

lepoto večje videl ni veliki svet ,

v tebi mirnost in lepoto je zaznal ,

saj te obdaja vendar trnjev cvet

Ko v tebi sem zazrl svoje oči ,

bila z odsevom si spokojno mila ,

si v nedrih si se zatemnila ti ,

kot da bi midva večno se ločila

Bregovi tvoji nagovarjajo se v rdeče ,

grmi tvoji kar po vrsti  vsi cveto ,

ob tebi vse ponuja se dehteče ,

naj vse to v moje vpije se telo

Oj , reka lepa moja očarljiva ,

naj valovi večno ti zvene

nikdar ne bodi ti lažniva ,

saj  ljubijo te vendar  vsi ljudje

ironman