zdaj vem, zakaj je pomlad letos pozna
čakala te je, da bi vstal,
ravno prežarčiti te je hotela
ti pa si legel
potem ko si rekel
nočem več
pravzaprav so te sneli
in zunaj je glasno zategnila vrana
če bi malo počakal
bi videl zbujenega kosa
kako premetava lubje posejano med gredicami
skoraj pomlad
ja
zdaj bodo vzniknile barve
zemlja se bo prerahljala
samo zato
da te pokrije
lahko bi počakal z nami
Hudo dobra! Žalostna a spravna, ravno prav za razumevanje, ki je potrebno ob takih trenutkih.
Objem!
Inka
Sem jo morala večkrat prebrat. Prvič na hitro nisem dojela. Ja, zdaj se popolnoma strinjam s komentarjem Inke. Najbolj pomemben element se mi zdi res ta sprava, razumevanje, ki je edino, kar te lahko potegne iz žalosti, obžalovanja ... In ta vrana in ta kos, oba črna, a tako drugače uporabljena ... res se dotakne. Še pomladi je lahko žal, da(ga) je zamudila ... Pozdrav, objem ... kar pač se potrebuje v takih trenutkih, pošiljam tudi jaz. S
urednica
Poslano:
06. 04. 2013 ob 15:43
Spremenjeno:
06. 04. 2013 ob 15:55
hvaležna za take komentarje ... ko se ljudje odločijo, da zares grejo, ne vem, če je res kje kdo, ki jim resnično lahko pomaga ... in predvsem je potrebno opogumljati njihove bližnje, da NISO krivi ... vsako obsojanje je krivično, nihče ne more vedeti, kaj doživlja nekdo, ki se odloči za ta korak.
je pa res, da letošnja "pomlad" ni v pomoč ...
LP, Lidija
Duše so tu, da govorimo z njimi, tudi ko se telo mrtvo sesede. En tak prisrčen pogovor, ki te nikakor ne pusti zunaj, s svojim sporočilom življenja, ki je prisotno v vsakem živem bitju. Morda tudi lepo slovo od prijatelja ... Čestitke,
Ana
D...kot duša...kot dar...vsakdo ga pusti za sabo...
Lepa.
Objem.
M.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!