"Mi date za štruco kruha gospodična, prosim?" ste rekel.

Suha in razpokana koža na rokah,
iskrica upanja v utrujenih, prosečih očeh.

Občutek nemoči, ki me preplavi, mi orosi pogled.

"Samo na bankomat grem, če boste še tukaj..."

Razočaran izraz in povešene veke so govorile iz vas: "Bom, saj nimam kam..."

Izražena žalost me omaje.

Dandanes bi vsi radi bili bogovi denarja.
Bogovi brez vrednot in sočutja.
Bitja brez čustev,
da bi lažje, lagodneje hedonistično živeli.

Kaj nam to daje?
Ali bolje, kaj nam jemlje.

Vrnem se v upanju, da vas najdem.
A kaj, ko vas je življenje naučilo nezaupanja.
Vzelo vam je vero v ljudi...

Kaj nam bo razkošje,
če pa so nam duše prazne.

Živimo pod pretvezo, da nas vsa ta nepotrebnost osrečuje,
da nam daje polnost.

Poglejmo končno tej resnici v oči.
Jemlje nam to, kar ima Gospod.

Živost in človeškost. 

tink