panaKeIA 2/8
Gledala sem njegovo roko,
kako se izgublja pod vso čipko.
Predstavljala sem si hribe,
vsa naježena drevesa in si
mislila, le kje je še reka,
le kje je prepad, da omahnem?
Gledala sem njegove oči,
odprla tudi svoje, priprte.
Nagnala stražarje v naravo.
Zarezgetala, s sokovi napojila
to žejno, sestradano zemljo.
Ojla, Li. 
Hvala na komentarju in izboru.
Lep dan,
KIA
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Klavdija KIA Zbičajnik
- 03. 04. 2013 ob 14:57
- Prebrano 819 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 195.64
- Število ocen: 6