Edini, ki je res kdaj videl vame,
še skozi mojo polt in moje krilo,
imel je glas, ki me še danes vname,
da vse verjamem mu in pojem milo.

Kot pred boga sem stopala vsa tiha,
otroška in tresoča v strahu sreče,
kolen majavih, rdečih lic, brez diha,
brez cilja, le iskreno hrepeneče.

Čeprav se danes v tak odnos prevlade
spustila ne bi za obljube krasne,
še pomnim vzgibe duše čiste, mlade,

zaupen glas, pogovore počasne,
in preden list za vselej ta odpade,
zapišem ga, da plamen ne ugasne!

Beatrice Reiniger