tistega jutra je jata divjih gosi

razparala peruti tišine in

v ostrem rezu v smeri juga

preletela turobno nebo

poljubila je rožnata lica otrok,

snela prstan z drhteče levice,

prstan zamesila v kruh

in kruh ni in ni vzhajal

trenutek odločitve je stoletje

razlomil na četrtine in 

ena je razpadla kot hip,

razblinjen pod trepalnicami

veter je pometal drobir spominov,

ga raztresal nad vrhove smrek

in neštetokrat prevožena cesta

je postala in ostala enosmerna

hanja