Ko vstopaš v tempelj,
ko postajaš tišina griča,
zadaj za pokrajino
starodavna slika,
razpokanost olja,
območje minevanja.
Na dosegu roke se ti zdi
darovanje neba v večerni barvi.
Na dosegu roke se ti zdi
izgubljena beseda,
zapisana z zlato
v ostanke hipov,
v cedro telesa,
v kamnitost spomina.
Odlomljena skala,
ki straži trdoto let.
Bereš se vzvratno, od zadaj naprej,
v straneh brez vrstic,
v vrsticah brez vmesnih prostorov.
Na dosegu roke se ti zdi
razbita lončevina
zgubljenih delcev zgodbe.
Neskončno ozemlje.
Vzkaljena koščica trenutka,
ki jo hrani,
ki jo srka čas.
Poslano:
01. 04. 2013 ob 10:44
Spremenjeno:
04. 04. 2013 ob 16:17
Majda, mmmagična :) Za notri ostat, v prostorih pesmi. Lp, J!
Poslano:
01. 04. 2013 ob 14:31
Spremenjeno:
04. 04. 2013 ob 16:17
Res je mmm, kot m&m :)
urednica
Poslano:
01. 04. 2013 ob 20:44
Spremenjeno:
04. 04. 2013 ob 16:17
Ko postaneš slika in pokrajina obenem; tisti, ki čuti in tisti, ki zaznava, v cedri telesa in kamnitosti spomina. Ko spomin ni skrbno shranjena možganska slika, ampak telo, ki izsrkava čas, ta pa izsrkava telo. In pesem posrka vase, da se bralec spremni v pisave in se pričenja brati v času. Čestitke,
Ana
Poslano:
04. 04. 2013 ob 08:29
Spremenjeno:
04. 04. 2013 ob 16:17
tik tak...zelo mi je všeč
Jupiter, dobrodošla. kar razkomoti se :)
Prašeg,mmm, HVALA :)
Ted, hvala ...
Urednica Ana, všeč mi je tvoj komentar...hvala!!! In hvala za tvoj čas!
Lep pozdrav vsem, Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!