Pod črnimi dežniki stali strti
smo vsi in stiskali smo solzne veke,
odeti v dolge plašče neme smrti,
ko grob preplavile so zjutraj reke.
Vsi blatni in premraženi, v trepetu,
verjeti nismo mogli, da ustvari,
narava toliko gorja v preletu
oblakov bežnih, da brez strel udari.
In zdaj njegova senca, duh, prikazen,
edina še povzroča nam skomine
ter up, da dolgo bi bili narazen,
čim dlje od mokre zemlje in tišine.
Okus človeka spet je plehek, prazen,
ko misli le na to, da sam ne mine.
Poslano:
01. 04. 2013 ob 11:16
Spremenjeno:
01. 04. 2013 ob 14:22
Navadno nočemo svoje minljivosti, pa nič ne pomaga. Ni je všeč kot si napisala
Lp ius
Poslano:
01. 04. 2013 ob 11:20
Spremenjeno:
01. 04. 2013 ob 14:22
minljivost - prdljivost
kar znaš to veljaš, ta zaklad bo naš!
reče kakadudu
to je mišljeno kot možnost, ne protivanje.
lp
Poslano:
01. 04. 2013 ob 14:19
Spremenjeno:
01. 04. 2013 ob 14:22
Fajn sonetk :)
Hvala - sem sklenila, da se bom zdaj malo tudi s soneti ubadala - in napisala tole. Zelo lepa spodbuda ste! :)
Pozdravček vsem, Beatrice
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!