Iz teme skoči Zajčev črni bik;
torerovsko se vame srep zazre;
picassovsko razrezan rikne rik,
črepinje jekla s sapo prhajoč,
zatopota, kot čreda divjih konj,
izceja v dih krvavo sladek vonj.
In jaz stojim - neznano čakajoč.
Šamanov ples lahak, njegov je hod;
hrbet - valovje podivjanih vod
in kobra v munga zroča - rep napet.
Lahkotnost, ki z njo v noč pronica svit,
dotakne se nabrušenih kopit -
še skok - in je ponovno vame ujet.

Tomaž Mahkovic