Odgrnil sem blazino in zajel
fraktal svetlobe me je migotljav;
se v mavrično drevo je razcvetel,
se skozi prizmo pomnožen smehljal.
Zaobjel me je prečiščen občut sreče,
ko sem v bleščavo morje se potopil,
tako domačno in tako duhteče,
kot da sem v svojo lastno auro vstopil.
Okoren prej kot konjevo kopito,
precedil sem se skozi jutra sito
- semenje iz sejalčeve dlani -;
bil morska pena, ki vsevdilj prši;
prelil se v volhko zemljo sem pod sabo;
se vsajal in vsadil v prevreto kri.
urednica
Poslano:
04. 04. 2013 ob 22:40
Spremenjeno:
04. 04. 2013 ob 22:42
Če je jutro lahko tako arhaično bogato, sem ti pa prav fouš;) Hočem reči, da je ta kombinacija neke jutranje nedefiniranosti in megličavosti (tudi s pridihom erotike) ujeta v pesem, ki privleče vase cel arzenal zanimivih besed, ki pa te res prebudijo (kot jutro). Kontrast, ki deluje za(ob)čudljivo. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana, fajn si tole zborila. In, da - jutra so (mi) tako bogata , sploh če so večeri izpopolnjeni.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!