vem, da si me ne moreš
predstavljati kot otroka,
ki na prsi prislanja nemirno ptico
in da se ne moreš spomniti
tistega lahkega aprilskega snega,
ko mi je tvoja mati dopustila,
da te še jaz za trenutek
vzamem v naročje
(ne vem ali ti je kdaj pripovedovala o naju

o tem kako sva se srečala
in kako sem jaz takoj zanosil
ko sem se ji zagledal v oči)
vem, da si se že veliko naučila o ljudeh
in veliko veš o človeški duši  

(pogosto si te predstavljam kot bodočo zdravnico
in ti občasno prinašam svoje oči na pregled,
da v njih najdeš sebe,
da mi predpišeš dolge sprehode s seboj
in svoje roke okrog vratu

vsej enkrat na dan
en poljub na lica

vlažen kot z dežjem premočena srajca

in da poči tako kot nekoč )
 

...
mogoče še ne moreš razumeti
zakaj ptice včasih odidejo iz gnezda
tako kot je morda vsa nežnost
iz mene odšla s teboj

(mogoče je oče res le tisto
kar ostane potem, ko vse zgori)
v te tvoje kodraste lase in globoke oči
in morda se bom enkrat tudi jaz vrnil
tako kot se vračajo ptice
in te prepoznal kot srečen golob

na nekem trgu mrzlem kot to jutro

(in ne bi bilo slabo
če bi se dogovorila za kakšen znak
da boš prepričana  da sem to jaz

recimo da te kljunem v blazinico na kazalcu,
če iztegneš dlan)
...
ker so na trgih, ki sem jih videl,
nekatere deklice živele v stolpih z uro
ali podobno kot majhne cerkvice pred večerom
prestrašene dolgo trkale
na vrata nebes
toda ne bom ti zdaj pripovedoval o tem
ne bi razumela
življenje je lepo
in jaz bom vedno od nekod pihal v majhno

svileno jadro tvoje
oblekice
 

moram ti priznati nekaj
kar zadeva le naju
jaz pravzaprav nikoli nisem bil tako srečen
kot takrat, ko smo živeli v nekem danskem pristanišču
na neki ladji, v neki kabini brez oken
in ko sem te peljal na mala

amagerska jezerca gledat race

ne vem ali se tudi ti spominjaš
(ena te je kavsnila v prstek
in jaz norec sem te fotografiral, ko si jokala
...
zato mi moraš verjeti na besedo)
bog nas ima samo enkrat  tako rad,
da se tudi sam odloči poigrati z nami
in nam dovoli rojevati otoke
in jaz sem neskončno srečen, ker sem (po)rodil ravno tebe
(zapomni si, to je najlepša igra
in tvoja mati naju je imela tako rada,
da je vso bolečino porajanja
vzela na svojo dušo

toda matere so takšne
to boš spoznala tudi sama
ko boš)
rečem ti, življenje je čudežno lepo

enkrat sem slišal cesto kako žalostno
in tiho joče za ljudmi,
ki so odšli po njej malo pred menoj

videl sem ljudi kot srajce,
slačili so  svoje glasove
in jih metali v reko,
da bi se vanjo potopili
a pesem je vedno težko slišati

ker reka včasih odnaša kamenje
toda nikoli ne šumi zaman
...
in vem, da si me  ne moreš
predstavljati kot otroka,
ki na prsi prislanja nemirno ptico,
da se ne moreš spomniti
tistega davnega aprilskega snega
...
toda zapomni si, ti boš vedno
moja nemirna ptica, o, moja nežna cvetlica
moj lahki aprilski sneg

Jure Drljepan (JUR)