Misli ji tavajo po vseh delčkih sveta,

po poteh kjer je bila,

počutje narašča ji v pozitivno smer,

vsak nov, toplejši ji je večer,

a še vedno drobtinica žalosti niha široko,

nekje tam, zareže ji v srce globoko..

a vseeno se nekako drži,

na tanki nitki razumnosti..

iskala na napačnih krajih in našla nič,

vedno nosila na sebi le kič,

zlato je skrila v srce,

in razdala tistim, ki žele..

zavedala se je slabo,

da le njej pripada to zlato..

sedaj to ve in gre naprej,

upam da bo vedela vselej..

do kotičkov ustnic nasmeh naj sega,

in naj bo to spontano od vsega..

vsega kar stori, reagira in čuti,

intuicijo razvila je in sedaj sluti..

na nek prikrit način, ki ga ne dojema,

a pred bitjem je še vedno neka stena..

nezaupljivost njena je prvina,

in ve da v tej situaciji ni edina..

ljudi bere kakor knjigo,

spušča vedno le se v prvo ligo..

je nežna in iskrena, odprta so ušesa njena,

za vsako dušo ona je sirena..

čustvom ne pusti se zmesti več,

prežene vso nevarnost preč..

rada bi živela ne samo obstajala,

rada bi vrjela ne se le razdajala..

z glavo pokonci, rine le naprej po njeni poti,

da 1x bo osrečila sebe čeprav se kdaj najde v zmoti..

iz oči žari dobrota,

na nek način bila je sirota..

našla je življenje in sebe,

vrjemi pomagala ti bo najti tudi tebe..

elena