MEGLENA POLJANA

Belo morje
čez belo poljano.
Iz njega
črne koščene roke
in grozljivi kriki,
odmevajo v otroški duši,
se kradejo v otroške sanje.

Čez poljano časa
meglena negotovost
črni, skrivljeni vprašaji
in kriki bolečine
vdirajo v sanje,
ostajajo z dnevom.

Nisem več otrok.
A vse ostaja isto.

daya

Komentiranje je zaprto!

daya
Napisal/a: daya

Pesmi

  • 27. 09. 2008 ob 10:22
  • Prebrano 744 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 273
  • Število ocen: 9

Zastavica