V mestu pogrošnem se je odvijal bazar, in glavno besedo ima v njem le denar. Mi otroci srca smo se zbrali spet tam kjer z igračami šli so se pravi daj-dam. Na stojnicah mnogo ponudb je bilo: vrtinci zabave, knjige za male, barvice pisane, igračke ta prave. Odločit se staršem bilo je težko. Je stala na odru deklica mala, [center][i]» jest b' tut rada zmagala «[/i][/center] [right] [i]» kaj pa ta tle dela !? «[/i][/right] zdelo se je, da čisto je sama. [center] [i]» bo oči vesel k' me gor gleda »[/i][/center] [right][i]» sej je še predšolska !«[/i][/right] Ni zraven bila njena mama, [center] [i]» pa mami bi b'la tut srečna »[/i][/center] [right][i]» n'kjer ne vid'm njena starša !? [/i]«[/right] ki ji spodbudo bi dala. [center][i]» zakaj teta me ni vid'la ? »[/i][/center] [right][i]» a ta me bo pr' del motila ?! »[/i][/right] Je osamljeni deklici ime bilo Zalka, na odru »lebdela« je kot prava vestalka, vse druge otroke je gospa že vprašala, v slepi pegi je le Zalka ostala. Res bilo je le malih otrok tekmovanje in dobili so le preproste nagrade. Odgovoriti ime Kung Fu Pande eno bilo je vprašanje. V srcu me je zabolelo sem moral vprašati jo »Zakaj niste njo opazila in možnost ji s tem ponudila?« » Opaziti ne moremo vsega » se izgovorila je ona. » Voditi show lahka ni stvar, ni res, da meni ni mar ! « » Nič drugega važno zdaj ni, kot to kaj še lahko se stori. Podarite ji nekaj kot za nagrado, nikoli ji šlo to ne bo v pozabo. » Od daleč sem gledal gospo kako je ob njej počepnila in nežno je Zalko ogovorila očetu se solza je utrnila. Ne vem kako bi to možno bilo, al' vse se mi je le zazdelo, ali pa res se to je zgodilo ? Zopet srečal sem tam Zalko odraslo. » Očeta« je svojega držala za roko, ki je dopolnil let že osmero. V njenih očeh se je zvezda iskrila, ki Zalki nekoč je srečo voščila.

M