Svinčnik je klecnil pod težo pravice,
poglavje o nežnem je nedokončano,
srk vina le vztraja v strugi resnice
in išče uteho za lačno podgano.

Plast za plastjo se nabira usedlina,
brezlični obiski so vse pogostejši,
kar dobro se je nanje privadila slina,
z njimi se dnevi zdijo svetlejši.

Brezčutne kaplje polnijo reko pozabe,
mladostna prevara je ujeta v past,
prazen kozarec postal je brez rabe,
z mečem naglušnim umorjena je strast.

Turoben veter zapiha med stene,
pismo brez znamke pade na tla,
večer je umolknil, oči preznojene
nočejo videti tega neba.

močo