(ostal bo večen spomin
na tistem starem boru
ostal bo večno najin odtis
v mahu pod njim)

tisti lep poletni dan
sva bila kot otroka
nasmejana, razigrana
s sladoledom v roki
na poti v mestni park
sladoled se je topil
od vročine in strasti
s poljubi si mi brisala ustnice
govorila sva o faksu
se držala za roke in uživala
ni nama bilo mar sprehajalcev s psi
niti upokojencev ki so tarnali nad majhnimi pokojninami
bila si le ti in bil sem le jaz

sedela sva ob borovem gozdičku
na najlepši klopci na svetu
kmalu nama je postala vroča
skoraj prevroča in skrivaj sva smuknila globje v gozdiček

tam na tisti majhni jasi
sem z nožem vrezal najina imena
v sredini velikega srca
da bo rastlo z drevesom počasi kakor najina ljubezen
mah je bil topel in mehak
dišal je po tebi še leta po tem
a kmalu je izpuhtel kakor ljubezen

nikdar več nisem prišel na tisto jaso
nikdar več do tistega bora
nikdar več na tisti mah

Miro :