Skozi okno zrem na prazno ulico.

Dvajset in nekaj.

Sokolje teorije in neiskreni monologi.

Depresija in prehlad.

Tuj parfum in prhljaj

na tvojem spranem jopiču.

Hkrati sem jezen in srečen, da si ga pozabila pri meni,

ker mi pove več o tebi, kot si mi ti kdajkoli,

pa niti njegov kriptični jezik ne more skriti prezira, ki ga čutiš do mene.

Prezira, ki si ga zaslužim, a ga ne potrebujem.

Sneženi možje me kličejo na ulico.

S svojimi dolgimi nosovi mi želijo predati resnico o svetu.

Karkoli bodo rekli, jim bom verjel.

Na poti se izgubim

v labirintu svojih misli

in neizpolnjenih obljub.

Poti ven niti ne iščem več,

predolgo že zrem na prazno ulico,

ki je prazna vedno, ko tebe ni na njej.

jt