Zabrisale so se barve moje mladosti

in tudi bleščic ni več,

sem le peščeno zrnje

preprosto in nepomembno.

V rokah imam zdaj ključe

svojega življenja,

zato to bo konec joka,

konec trepeta in pozabljenih ljudi,

zavitih v meglo.

Razklala bom to meglico brezčasno

in z orlovim letom odletela čez ocean,

ker nikoli ni predolga pot

za srečanje s prijateljem,

ki nekoč mi je rekel;

vzemi, kar ti lahko dam.

Vzemi vse tisto malo kar imam.

Nikoli mi ne vračaj,

da bom mogel tudi jaz vzeti od tebe,

ko bom nekoč to potreboval.

levcek