zmeraj težje je
vračanje k bistvu
zmeraj bolj utopično
kristalizirati že videno

na meji pogubnega
loviti sončne žarke
videti splet mavrice
prihajajoče podobe

z neizmerno nežnostjo
kot dahnjen topi strahove
v toploti pogleda
čisti izvir priteče

zalije dvome in skrbi
počasi ruši vse zidove

le koliko plasti bolečine
prekritih špranj bo še odprl
le kakšnim sanjam bo še upal
da v njih se bo plavati učil

potreben je da vera ne umre
potreben da lebdi nad mano
nesmrten je v tej podpori
ko ptice pošilja v zameno

zmeraj težje je
deliti svoje sanje
zmeraj bolj nenavadno
izgubljati previdnost

na igri sprenevedanja pasti
in zares znova občutiti

koliko ljubezni zmore
da še vedno tu stoji

Klavdija KIA Zbičajnik