Spet si polna tiste  glasbe hladne,

ki jo veter jutranji zategne,

ki ji pesem barvasta pobegne,

ki je brez dopustnosti pomladne.

Spet se prazniš v misel breznabojno,

ki v beton vkaluplja sij obraza,

ki ti v žile tlači kepe mraza,

in ki sili v žalost tisočslojno.

Pusti glásu, naj ves strah pregrne.

Išči pot za vsa sozvočja smela.

Naj tvoj dih besedi silo vrne.

V kovčku čaka  violina bela,

da ti tvojo malo pesem vrne,

tisto, ki takrát si jo imela.

Lidija Brezavšček - kočijaž