Moja zapuščena zgodba se začenja z neomadeževanim koncem, zapisanim v drugi polovici avgusta, mogoče v zemeljskem septembru z zrakom, še nasičenim s sivko, in ob najinih obrazih, obteženih s pomanjkljivimi nasmeški vsevprek čez najino malo boemskost.

Preprosto. Nihče ni izustil besed, ki so drsele z drevesnih kron. Ob najinih drobljivih jezikih in umu, široko zaprtem, izprtem. Mogoče prej še ni bilo primernejšega časa, da bi prečkala vrzeli zaupanja vsevprek čez najino malo boemskost.

Če bi mi prinesel prizanesljivost, bi ti sledila in navsezadnje opustila preveč pričakovani pogled. Nikoli si nisi upal dotakniti princeske, medtem ko se ji je obleka zlivala z ramen in vsevprek čez najino malo boemskost.

Hip zračnega obilja je bil, ko sem v pogled zajela kuščarsko zaviti konec. Razbarvan, čisto zbeljen, z verjetnostjo, tlakovano v redek zrak. Tihe poti, jutrišnje steze vsevprek čez najino malo boemskost.

Temno temna zavetja izvrstnih umov in nadležnih pogledov in lojastih nasmeškov in sivka, ki nama še vedno zasičeno teži oči; povsod prevevajoča samozavest sinočnjih bajk. Prostranost časa polzi vsevprek čez najino malo boemskost.

Jupiter! Silvana Orel Kos