Je bil en kamen.

Stal je sred ceste in bil.

Včasih ga je kdo brcnil,

ker mu je bil v napoto.

Včasih ga je kdo prestavil,

ker ga je potreboval.

In potem ga je vrnil.

Na cesto. Kjer je kamen samo … bil.

Nekoč je živel en kamen.

Toda to ni bil navaden kamen,

kot so vsi mislili, da je.

Ta kamen je bil nekaj posebnega.*

Ta kamen se je naučil leteti.

Nekega dne je razprostrl krila

in se dvignil v nebo.

Mahal je pticam,

lovil metulje,

jezdil oblake.

Toda ptice ga niso marale,

ker so bila njegova krila iz kamna.

In metulji se niso pustili ujeti,

ker je bil prepočasen.

Oblaki so se lomili pod njegovo težo.

In kamen je padel nazaj proti tlom.

Padal je in padal in padal …

mimo ptic,

mimo metuljev,

skozi oblake.

Ko je treščil ob cesto,

se je razletel na koščke.

Na tleh je ležalo …

… milijon ostrih koščkov!

In prav na sredini

utripajoče srce.

*po Primožu Suhodolčanu

Helena Zemljič (MalaSenca)