Rusalke v solzah
čuvajo vse vode.
Silfe na oblakih
spijo in sanjarijo.
Gnome za zemljo
pojejo uspavanko.
Salamandre sredi
jas prižigajo
kresove in delijo
ogenj, iskrice luči.
Driade dihajo
z drevesi, jašejo
jelene in so kače
otožnih gozdnih vej.
Najade poskrbijo,
da ribniki ponoči
na novo zaživijo,
jezera se drstijo.
Htonijci se zatekajo
v strme gore in
srepo zrejo iz votlin.
Vse vile so se skrile,
le perutničke nosi veter.
Postale so nevidne,
neslišne, dokler svet
zlagan trdno ne zaspi.
S petjem zdravijo naravo,
a že dolgo ne marajo ljudi.
Zavajajo jih z lepoto,
puščajo same v gozdovih,
s petjem v morju utopijo,
s solzami čustveno ohromijo,
z dotikom se v krastače
in ničvredneže spremenijo.
Ne, že dolgo ne marajo ljudi.

Klavdija KIA Zbičajnik