Pesnice imajo modre poglede. Tudi če so 
njihove šarenice zelene, sive ali rjave.
      H kavi sedajo v zakotne prostore,
da bi poslušale resice vodometa,
ki se v nadstropjih stekajo v kamnito kad.
Pogosto si oblečejo majice s potiskom navznoter,
da jim šivi štrlijo z ramen kot ključnice v polmraku,
kadar zbrano poslušajo klasični koncert.

Pesnice so obsedene s pomeni besed 
(bolj kot z lastnim izgledom). 
     Njihove beležke so polne nenavadnih zapisov:
     
     pasijonka žalosti
melona obrekovanj
žajbelj zamere
lakota po besedi
stradež po tišini
prašni podboji pričakovanj
trhli robovi mežikov
kameleoni seksa
prepečenec razhajanj,
     
     ki jih od daleč lahko zamenjate za nakupovalne sezname. 

Pesnice obožujejo aliteracije.
Na oknih nimajo pelargonij, primul, petunij.
     Posebno skrb posvečajo metaforam, 
gojijo jih na listkih, v torbicah, po žepih.
Pozorno premišljujejo pomene.
     Rade imajo repeticije, kadar so na pravih mestih.
Doživljajo ritem. Besede se jim gostijo, 
ko režejo zelje in drobijo pšenična zrna v terilniku.
Medtem, ko belijo omako s šentjanževko, 
že segajo po svinčniku, da bi pisale.

Pesnice  sovražijo nasilje.
Ob potovanju na jug se jim noč za nočjo
prikazuje vojna, ki jo še vedno vidijo
za izgorelimi hišami, prestreljenimi zidovi
in zgodbami preživelih ljudi.
Podoživljajo klofute iz otroštva, 
kri na čelu sošolca, 
očetov gnev, ko so ga odpustili,
odmaknjene oči deklice, ko je njena mati skočila pod vlak.

Pesnice se iz sredice luščijo z leti. 
     Od malega veliko berejo in počasi polzijo v poezijo. 
     Občasno se počutijo kot Sapfo, Sylvia, Svetlana.
Počutijo se kot lastovice, 
ki bodo vsak čas odletele med krhke goliče, 
odraščajoče v gnezdu črk. 

Pesnice  zanima zven jezika.    
     Še bolj pa jih zanima njegov okus.
     Valjajo ga v tišini med nebom in zobmi
in ga čvrsto objemajo s čeljustjo. 

Ana Porenta