Močvirje
Glasno regljanje žab med drobnimi belimi kronami močvirja
z neba odseva sladkorna pena
tvoje cmokajoče stopinje
mi sledijo kot poljubi
med lokvanje
Čolniček na vesla
gladko premazan les
odrineva
Kako težka je voda zgodnjega večera
polna življenja
polna drstenja
Ugaša dan
v trepetajoči igri senc
s polnimi pljuči diham
Cvetovi se mežikajoče zapirajo
le še redki škrjančki bedijo
vrbe legajo k počitku
Prespiva
hladno noč na deskah
privita drug k drugemu
kot poslednjič
Morda
se ne zbudiva več
Beatrice,
sem čisto noter padla,
samo konec mi ni všeč,
a saj nikjer ne piše,
da bi moral biti napisan tako,
da bi bilo meni všeč ...
Bodi dobro,
KIA
No, meni je pa. Pove, kaj lahko doleti človeka, ki raje spi in se stiska, kot da bi pazil na to, kje pluje njegov čolniček ...
Pozdravček, Beatrice
Ampak, vseeno je grozno ...
s polnimi usti blata.
Uživaj v dnevu,
KIA
Prav imaš, Kia, zdaj berem ponovno in sem ugotovila, da je bilo zapisano zelo komično, kakor da se piscu pesmi ni več ljubilo ukvarjati s parom in ju je raje malo potunkal :-) Včasih rabim čas, da kaj spregledam. :-)
LP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 16. 03. 2013 ob 21:50
- Prebrano 1114 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 216.7
- Število ocen: 5