srečam te nekoč
lahkotno kot sokol vzletiš tik pred mano
gibek in črnook se dvigaš v divjem smehu
tisoč življenj je minilo odkar sem spustila tvojo dlan
podarila sem ti glas da sem lahko odšla v tišini
že takrat sem spoznala
molitev sonca in lune in zvezd sva
zato ne odpuščaš
še ločiš moj dih od vetra
šepeta zgodbo
mene ki sem se odločila
in tebe ki si imel prav
poko?
:)
LP, lidija
Razpoka?
Ali morda kar brez tega verza? Bolje?
Lp, P. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 25. 02. 2013 ob 22:21
- Prebrano 915 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 332.02