Nekega jutra, ane,

se ženska zbudi z bolečino v prsih.

Že spet. Kao.

Diha še kar normalno,

apetit ima sicer bolj švoh,

ne more pa se ganiti iz postelje.

Pa srce ji poskakuje,

da ji sploh ni treba poslušati

Radia Veseljak.

Počuti se,

kot da bi ji ost s kirurško natančnostjo

prebijala pot med pljučnimi krili,

tik ob sončnem pletežu,

si lahko predstavljaš, ne,

in zdaj konica osti lebdi tik nad hrbtenjačo.

Zagatno. Caka.

Ženska misli ...

Ženska misli,

da če se bo premaknila,

se bo ost zapičila v eno ali drugo živčevje.

In da se potem ne bo mogla premikati.

Da bo paralizirana.

Ja, piiii, zdaj pa kao da se premika, al kaj?

No, in ženska tako leži in razmišlja,

kaj bi bilo narobe.

Mogoče je pojedla kakšen kaktus,

pa jo zdaj iz želodca prebadajo bodice?

Ali ko se je včeraj mečkala

z enim tipom za grmom,

pa se je ob tem napičila še na šipkov trn?

Vse je mogoče, ane?

In tako leži in se smili sama sebi,

kot Trnuljčica,

ki se opazuje v svojih sanjah,

ne more pa nič, ker spi. Itak.

K zdravniku da ne gre,

se boji vstat,

pa še gladko bi ji predpisal psihofarmake,

ona pa že ne bo dovolila,

da bi ji kdo zamikal, izkrivljal in pačil zaznavo.

Na-a.

Uni drugi pa hoče vse lepo počaaasi,

od neugodnega položaja ploooda

v času zadnjega tromeeesečja dalje.

Še tri mesece ne bosta nikamor prišla,

ona pa ima polne roke dela.

Prijateljic tudi ne misli nadlegovati,

je še prezgodaj,

so se glih postavile, usedle

ali pokleknile k rutinskim opravilom.

Nič, bom pa še malo poležala,

si reče s plitkim vzdihom.

Ampak bolečina pa tudi ne mine.

Se še kar zariva vanjo.

Pa bolj ko si samo predstavlja,

kako se bliža konica njenemu pletežu

(aaaaaaaa),

bolj jo paralizira.

K sreči ima še enega znanca.

Ga pokliče z zvoncem,

ki visi ob postelji

na satenastem traku,

tega so izvezle

suhljate samostanske roke,

znanec pa takoj priteče.

Ga vpraša,

kakšen je kaj promet, ane,

tam zgoraj med njenimi zvezdicami.

Tranziti pa to.

Ker njej se zdi,

da so se neki aspekti,

uni dinamični mogoče?

- tako se izrazi ta ženska,

ki je že vajena uporabljati

določeno zvezdoslovno izrazje -

kot šprikle iztaknili na eni strani

in zdaj z zvezdnega oboda

padajo in se zadirajo vanjo,

glih tam mimo solarnega pleksusa.

Hm, ja, mogoče bo pa res

kakšna prometna frka,

povzame znanec

in jo vpraša,

kakšne občutke ima,

on dá nekaj na občutke, ane.

Jaaa, začne počasi ženska,

ne glih prijetne, no.

Sem že rekla:

kot da bi me prebadala ost.

Hmmm, se zamisli znanec

pa spet vpraša,

da kako dolga se ji zdi tale ost.

Pa kaj vem, pravi ženska,

saj mogoče niti ni tako dolga.

Mogoče je mal večja kot trn, ane.

Hm, mogoče bi bila

pa kakšna konjunkcija,

to so čisto kratki aspekti,

pa hudo ostri znajo bit.

Ona pa se zadere:

Kaj, en tako mičken,

pa me bo …..?!

Ob tem se na hitro dvigne

in se tako močno udari v glavo,

da se ji pokažejo vse njene zvezdice,

in jo spet vrže nazaj na posteljo.

Pozabila je,

da ima ležišče tik pod stropom,

ker leži na dvajsetih pernicah

in dvajsetih modrocih,

s stropa pa se ji zvito reži kavelj za obešanje.

Jupiter! Silvana Orel Kos