Kaj pa vem.
Nič me ne moti.
Maček se mi je osmuknil ob nogo in pod klopjo lenobno spodvil rep.
Včeraj sem z gugalnice pristala za lužo, ki so jo dolble moje blatne hlače.
Sosedova papiga ne laja več name, kadar ji prinesem koščico.
Sumljivo kožno znamenje na levem zapestju sem si odstranila.
Napisala sem lirično pesem o klasičnem valovanju peščenih polj.
Modri modrc me ne tišči več, zdaj nosim tistega z rožnikom.
Odprla sem nov dokument, trenutno je še prazen poleg niza odprtih.
Za eno luknjico sem si zategnila paščke na očalih
in se sede naslanjam na socialistični zid večstanovanjske stavbe
z odpadajočim hrapavim ometom.
On prisede in me vpraša,
kaj gledam.
Eh, saj veeeš …
V dlani oceni njegovo težo
in ji ga molče vrne.
Ona se zagleda navzgor,
kjer na edinem rastlinskem balkonu
z rjavečo kovinsko ograjo
ženska pred sunki vetra
obtežuje cvetlične lončke.
Stopi vstran,
da bi še sam videl,
kam tako prazno strmi.
Zdrsne ji.
Lirski subjekt je resigniral, sprijaznil se je z življenjem; nič ga ne moti več. (Ne)obveznosti so postale dnevna rutina, v kateri mu je sicer udobno, a vseeno nekaj manjka. Nekaj več. Utečenost vsakdneva je domiselno predstavljena v prvi kitici, saj lahko bralec verze razume kot nekakšen seznam opravkov, ki jih je lirski subjekt postoril čez dan; temu primerna je tudi zgradba, saj je (skoraj) vsak opravek podan v ločenem verzu. Tako teče vse do konca, kjer se prvič močno začuti odtujenost, ki je nazorno pokazana šele v drugi kitici. Bralec ne ve, ali lirski subjekt gleda zgodbo drugih ljudi ali pa pravzaprav gre za spremembo perspektive in sedaj vidi lirski subjekt od daleč, "z drugega okna". Domiselno sestavljena pesem z, žal, vse bolj aktualno tematiko. Čestitke,
Lucija
Lucija, hvala. Lp, Jupi :)
ku ku, čauči
:)
verjetno iz enega odprtega zavihka - pa si rekla, da so prazni ... hihi
lep dan; - za sanke pod rit - v službo pa javit, karkoli
lp,
Jure
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!