
Otopelost starih prijateljev,
vino, glasba,
čutim praznino,
kljub družbi katera me obdaja.
Ne vidijo uničenja,
ne vidijo pepela,
krvi,
brazgotin.
Ne vidijo kako je,
ko si brez ničesar,
a še vedno moraš živet,
pa tudi če tvoje življenje nima smisla.
Kaj vendar se zgodi,
ko prideš onstran tunela,
mar vidiš pred seboj boga,
ki bo sodil tvoj zadnji dan?
Ali pa vidiš sobo,
neskončno, belo, čisto,
kakor da ne bi bilo trpljenja,
kakor da ne bi bilo greha.
Mogoče prideš v kraj,
v katerem je strah, bolečina,
a ti je ne čutiš – in to,
le to, te pomirja.
Pomirja te, ker je neresnično,
pa še kako resnično,
kakor tudi moj korak, zadnji,
preden se predam neznanemu.
Brez ničesar je malo čudno, ali ni? Brez niča si težko, ker tudi če ti nič vzamejo (če ti ga sploh lahko?) je še vedno nič ;) Kaj pa brez vsega ali pa nimaš ničesar?
Draga dušica, nič ni nemogoče...veš ko si to sanjala bi morala samo prositi koga od svojih dobrih sorodnikov, pokojnih, v astralu so tako kot ti ko se ti to godi. Poklici in zateCi se nekomu v objem in tam počakaj da zasije sonce tudi za Te.
Pišeš zelo lepo :-)
Objem!
Malecka
Anemarie, lep pozdrav na našem portalu tudi v imenu uredništva in dobrodošla. Tudi temne pesmi morajo obstajati, odvisno od tega seveda, v kakšnem stanju je trenutno pišoči, upam pa da od tebe dobimo tudi kaj svetlejšega. Zaenkrat bi imela majhno pripombico in sicer izogibaj se ponavljanju fraz in besed v isti pesmi, ker ne pripomorejo k poetičnosti; poizkusi poiskati kakšne nove, originalne prispodobe in besedne, čim bolj tvoje. Predvsem pa beri tudi pesmi ostalih, predvsem podčrtane, tako boš hitreje spoznala osnovne smernice vrednotenja pesmi na pesem.si.
LP,lidija
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Magenta
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!