edini odgovor, ki sem ga sposoben najti in si ga ne izmisliti; je:
"Vsak je kriv za Vse." (- dokler, ... ampak ta razlaga ne paše sem)

-pesem ima noro dober konec-  seveda brez, čisto zadnje vrstice pa še to, samo:  .com

??? Gre za komunikacijo z Gregorjem, ali je kar normalno, da vzameš njegove besede v svojo pesem, brez da bi nakazal "spoštovanje".  Ne, da gre za veliko reč, ampak ... kako pesnimo???

- ker sem zasledil, da gre za iskro, ki se ti je sprožila ob Gregorjevih prodornih mislih ... bi se mi zdelo lepo, da bi nakazal ... npr v začetku:

Pesem:

S prijateljem, ki se nisva videla že od osnovne šole, ker so se preselili na kmete ... sva se srečala
na tromostovju. Ko sva obdelala vse vmesne tokove, sva takoj prišla na stvar - saj
sva oba kmalu videla, da sva ostala ista,
ista:

je Wagner kriv za poboj Židov v koncentracijskih taboriščih?
so Židje krivi za križanje Jezusa na Kalvariji?
je Jezus kriv za zločine pedofilske Cerkve?
so verniki krivi za lačna usta?
je lačni kriv za pesnenje?
so pesmi krive, da
je človek kriv?
etc.com

vrgel sem trnek, ki je zvabil v pogovor. kot razumem tudi sam, gre pedvsem za konceptualne, eksperimentalne pesmi, po formi, v samem duhu pa še vedno nosijo nujno liričnosti. to se grem že nekaj časa, nekakšen "internetni verz", sindrom popačenosti. sposojam si ne prav dosti, a tokrat sem si. nič, kar ne bi razmišljal sicer, vzel sem Gregorjev stavek iz najinega pogovora in ga nadgradil ... do tvoje opazke. pesmi velikokrat ustvarjam na licu mesta, tukaj in zdaj, in so deležne spreminjanja. o moj gospod ali o vaša gnada, verz lahko umaknem ali spremenim črko, z vsem spoštovanjem.

ne razumeva se

hočeš reči, da manjka uvod?

pesmi bi dal nek moment dogajanja - lahko gre za pogovor, lahko gre za preblisk - neko začetno iskro :) - tako kot je dejansko šlo ... (v poeziji sem zase ugotavljal, da je najbolje iti čisto in tako kot je ...  razne figure pesnikovanja so šele štukature, sicer je energijo treba čuvati. besede so le kamenčki, v bistvu so pa za slike v glavi popolnoma nepomembne, da njihovi pojmi zasvetijo s svojimi astralnimi telesi ... tako se pesem poveže s tistim belim med njimi;) Torej tok sporočila, naboj - od kod in kam ...

te finte ja ... sploh nisem nameraval te odvrniti od pesmi, ki, kot sem rekel ima Konec! - začne se "kar tako" preploščato - recimo - sem pa uporabil realne stvari - ker sem pač zasledil tvojo razpravo z Gregorjem - nisem mislil reči, da gre za krajo, le to, da si naboj uporabil kar direkt -

naslov bi dal : Čigava je Hiroš.ima? sicer teh pikapikkomov še nisem zaobjel.

Hotel sem ti namigniti, da delaš s celim materialom, ki se ti riše, ko se ti hkrati pesem rojeva. Misli pesem, misli misel, misli vrstice, sekaj, veži ... vse - in to naenkrat :) to je kot predlog in ne kot: tako se dela pesem.

Jaz jih ne znam - Vedno one naredijo mene. Zato si upam reči, da sem človek. Človek, kot vsak.

lp

hvala, Jure, za dobre besede!

- naslov=opravek, kar gledamo po televiziji s teatrom slovenske politike ...

lpS

razumem te, ruj, a ti misliš na prozo, ki odkriva zgodbo, in jaz na poezijo, ki je polna skrajšav, metafor in simbolov, za bralca nedostopnih substanc ...

pesem je potrebno vmestiti, sicer nima pomena.

je ... besede tečejo od 0 do (kje je zdaj un znak - ležeča osemka;)

zdelo se mi je, da bi lahko pesem dobila neke sorte "pripovedni" uvod. da ustvari ozračje za velike misli ki potem padejo ena po drugi ... nekje se "morajo" ujeti, da jih ne odnese mimo. 

lahko je zapisek, kao proza - jaz sem tisto tako načel, le ker se mi je tako ponudilo. Lahko je karkoli drugega: "(pred)pesem", misel, oris v eni povedi ... Za akustiko pesmi, pa si sam izberi ambient od katerega najbolje odmeva :)

lp

(tudi jaz si drznem imeti vso besedo pri mojih - nekatere padejo - res: jih samo ujamem, dosti pa jih lovim kadar škilim ... in potem moram poiskati njihov smisel do konca ... kdaj jo tako popravljam, da na koncu končam z oddaj: neobjavljeno :)

pripovedni uvod ustvari bralec, izziv pesniku:

naši.vaši