Črni vrani so krožili,

senca jih je spremljala.

V debelem snegu, v trdi zimi,

na golih vejah obsedeli

in zakrakali v gluho zimo.

Kot zli duhovi, nad jamo so sedeli,

nad jamo, ki truplo bo požrla.

Jamo poledenelo, hladno kot mrtva zima.

Zvonili so zvonovi,

krakali so črni vrani,

na britof senco gole veje so metale.

Sonce je zbledelo,

se dvignila jata mrkih vranov.

Krožili dolgo nad steptanim snegom, 

nad zasuto jamo.

Še više, visoko v zimski mrak so hiteli,

v nedorečenost, v minljivost so odleteli.

... nekdo si je obrisal umazane roke 

in zaprl škripajoča vrata.

Dan je bil končan za vselej.

valentin