Draga,
pred tabo danes leži
pokracan list papirja,
s pikami, črtami,
strešicami in vijugami.
Ni obljuba, ni pogodba,
ni zaveza,
ni tiste sorte papir,
ki se ga da zamenjati
za karkoli drugega
in se potem
ponašati s tem.
Če pa pikam in črtam
zadosti vztrajno slediš,
morda čez čas uzreš
papirnata krila.
Letenje ni samo za druge,
tudi če misliš,
da imaš pretežke kosti.
In ko imaš enkrat krila,
je za letenje zadosti
že zadosti širok zamah.
(Aja, to pa vseeno še ni garancija,
za potek poleta in pristanek za znanimi
ali neznanimi obzorji.)
Tudi na pogon sem pomislil.
V mladosti navadno letiš
na iskrenje v očeh
in na neskončen juhu.
Po vsakem pristanku
se neutrudno zaženeš naprej
z energijo, ki spušča
mehurčke radosti,
ki v z vsemi barvaami
ujamejo sonce
Z leti ni več čisto tako.
Ampak če sem prav predvidel,
bi se moral s te strani
ravno nekje zdaj
dvigniti veter
in začeti dvigovati
tvoje krilo.
Pridi, poletiva,
narediva skupaj
nekaj ostrih zavojev,
divjih lupingov,
počasnih dvigov,
mehkih spustov.
Ko se boš ozrla nazaj,
boš videla, da najina sled
tvori pentlje in vozle,
ki jih razveže le malokaj.
bp