*
V gostilni ob cesti se ustavi družina, da počijejo in se okrepčajo. Sedijo v kotu in deček zre materi v oči. Na njihovi desni druga družina zaključuje kosilo. Deklica reče: Ta fantek ima očala. In njen oče jo okara, naj se umiri. Mati reče dečku, naj pogleda na desno – v zadregi je. Sliši ime deklice in mater vpraša, kako je ime njej. Deklica reče: Ta fantek bo pesnik, ker ima očala, da vidi. Deček se vpraša, kaj je to pesnik, in gre na pot.
urednica
Poslano:
11. 02. 2013 ob 21:15
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 14:47
Otroške resnice bodejo v oči: ta fantek ima očala, s katerimi vidi in bo pesnik. In seveda jih ne smemo jemati le dobesedno. Biti dosegljivo pesmi- gledati skozi notranje oči, v katerih bivajo deklica, deček, vesolje, vse v enem pogledu pesnika. Čestitke,
Ana
Poslano:
11. 02. 2013 ob 21:30
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 14:47
Morda pa pesnika ljudje odrinejo že kot otroka ...
Jan, čudovita pesem, res. :)
Poslano:
11. 02. 2013 ob 21:45
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 14:47
Tudi meni je pesem zelo všeč:) Čestitam Jan!
Lp, Lea
Poslano:
11. 02. 2013 ob 21:51
Spremenjeno:
12. 02. 2013 ob 17:47
zanimiva je kompaktnost trenutka, ki spominja na intergalaktično kvantno metastrofično oprijemanje dojemljivosti o modernem svetu - na drugi strani pa skoraj starinski jezik - ne mislim nič slabega -a ravno ta navadnost jezika Z dvemi pretiravanji (okarati, počijejo) jezik zavije v neko starinsko udomačeno okolje - jaz kar voham opaž iz gostilne in korake ta malega, ki se kažejo v iskrah, če bi pod ne bi bil isto premočen in vonjast - ko odpre vrata zajamem svež zarak. Zima je - takrat da zrak največ
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jan Šmarčan
- 11. 02. 2013 ob 06:40
- Prebrano 1013 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 403.55
- Število ocen: 11