Ko se ustavi čas, ko zasveti slika neke preteklosti. Ponavljanje v neskončnost in srh ob misli na luč, ki gori leta, leta, ki ugasne in se vedno znova prižge. Potem brskaš po spominu in sestavljaš mozaik – v nekem trenutku se zdi smiseln, potem ugotoviš, da manjkajo koščki rdečega stekla. Vzameš kladivo in udariš po zgrajeni podobi, z žično krtačo razpraskaš sliko, jo pometeš in vržeš v kot. Tam se nabira prah, tam se hranijo ščurki. Potem skozi razbito okno posije žarek, ustavi se v kotu, v poprečju trikrat na leto, sedem let, enaindvajset nekje pomeni odraslost. V kotu se zalesketa kupček črepinj. Stopiš do njih, jih pobereš in zložiš na mizo. Sestavljati začneš nov mozaik, a vendar isti, trikrat na leto.

Jan Šmarčan