Tu stojim

v črni noči

pometam

ostanke dneva,

brišem viške besed,

kar mi je lahko na papirju,

polagam bolj nežne,

bolj mirne,

takšne za uspavat,

da znova pridem

do sanj,

ki bodo znova zazibale

in me uspavale.

Ni mi treba napisat sonet,

ni mi treba šteti črk,

le to da sem to jaz,

ki pišem iz sebe

iz vedenja,

da sem,

pod modrim nebom,

ki se bo zasvetilo

čez nekaj ur.

Ni mi treba se učiti

zemljepisa,

ko vzhaja sonce

odprem oči

in začnem znova.

Vem,

da sem.

Dovolj.

Za eno pesem.

Za eno obljubo

proti belem dnevu,

ki bo iskalo smisel.

IŽ-lev