Prši, v šipe mi prši.
V ožinah svežih brazd si budim pot domov.
V pognojeno dihajoči klanec se ukoreninjata
in izkoreninjata vrsti razvejanega drevoreda.

Tih sprevod je to.
Dvanajst postav za vovčjo dlako nagnjenih
obličij stopa za črnim koritom, pred njim
zagnano telovadita moška v črnem, grobarja.

Dohajam jih.
Spustim sopotnikovo šipo. Vprega
dvanajsterice demonov za odprtim vozom
brez koles. Kdo koga vleče, kdo poganja.

Pari rogovil v kožuhih.
Hrast, oreh, gaber, kostanj, kostanj, kostanj.
Cvetovi rožnatega šipka v negibni mavrici
trakov. Zven kembljev se duši v dlaneh.

Rdeči jeziki ližejo snežinke.
Napetost bajalic prevajajo pajčevinaste uzde
z oglenega korita. Predejo se iz živih vezenin
izpod snežne gomile. Tali jo dvanajstero bakel.

Polladja-polkrsta lebdi.
Če bi iz gomile rasel jambor, bi rekla, da je ladja
brez jader. Če ne bi bilo kobilice na gredlju,
bi rekla, da je krsta brez pokrova. Ralo je.

Ježevke ovija šipek iz korita.
Strelovodne trnaste veje se prožno dotikajo
tal. Grobarja s smejočima maskama hitita
plužiti gaz, z lopato nalagata sneg v korito.

Zapeljem v celo prednje.
Med zapiranjem šipe vlek vsrka roj snežink.
Posedejo se po moji ruti. Slišim srebrne niti
dihanja. Grobarja se lahko za hip oddahneta.

Jupiter! Silvana Orel Kos