Stopam v mantro vlaka
in izpustim težke misli,
da se obešajo na kandelabre
kot raztrgane pajčevine.
Tiri me odrinejo od tal
in kot da me nebo nosi štuporamo,
vidim razgled na kozmično katedralo,
kjer potuje svetloba
skozi najlepše solze lestenca
iz moranskega stekla.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!