spusti me ven
ptice so razpršile
svoje upe
a jaz kljub vsemu pojem
v bele oblake
dotik besede
je že zdavnaj
spojil prostor mojega duha
s polji tulipanov
skočim skozi goreči obroč ali
se ljubim med šepetanjem breze
vedno boš labirint
izhod se neslišno premika za mano
Poslano:
05. 02. 2013 ob 23:20
Spremenjeno:
06. 02. 2013 ob 10:03
komu to poješ?
ko jo preberem -vse v 1. osebi- (razen- vedno boš labirint) se mi pesem močneje zloži
lp
Pojem iz sebe, iz pretesnosti ... Komu, ne vem ... :)
Preizkušam tvoj predlog. Se lahko preslikam vanj. hvala.
Lp, P. :)
Poslano:
06. 02. 2013 ob 10:01
Spremenjeno:
06. 02. 2013 ob 10:03
Kako prija in se spaja z romantičnim pogledom na snežinke, prav paše:).
lp, ajda
Poslano:
06. 02. 2013 ob 15:02
Spremenjeno:
06. 02. 2013 ob 15:05
Res paše:)
všeč mi je :)
Lp, Lea
Ajda in Lea, hvala vama! :)
Poslano:
07. 02. 2013 ob 20:34
Spremenjeno:
07. 02. 2013 ob 20:52
Pesem, ki hoče ven na svoj subtilni način. Prej z manj besedami kot z večimi. Tisto malo, kar je za dušo. Čeprav je v resnici krik, prošnja, želja ... a ne z besedami. Ampak ponotranjena. V sebi.
Čestitke!
lp S.
Tea, hvala za lep komentar. Lp, P. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 05. 02. 2013 ob 23:16
- Prebrano 1067 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 785.87
- Število ocen: 19