vrata oblečena v ključ
stojijo tam na okovih
beli zidovi
spuščajo ognjeno kamenje po stopnicah

počasi izginjajo prašne slike
temačna senca zaklenjena v omari
skrbno varovan dotik
doseže plaz na postelji
topi se strast
pozablja se spočetje
težke solze nesreče prekriva črn dim
dogorela je sveča

ljubezni pogosto izročenih besed
že dolgo ni več v predalu

presketa kot korak po tleh
oklepa se in objema vso lepoto

zogleneli so ostanki sedežne garniture
tiste na kateri sem te spomnil na ljubezen
v črno oblečen dež je prekinil ostanke svetlobe

objem pa naj bo še kakšen
tisto jutro je naredil čudeš iz moje duše

Matej_Krusic