Morda še ne veš

a ne potrebuješ,

besed mojih skromnih,

da bi povedal kdo si.

Ne potrebuješ solza,

ne mojih,

da spreminjaš svet.

Potrebuješ pa me,

da v nebesni modrini

pokličeš zorane gredice.

Da pobereš pridelek

v mojo postarano dlan.

Da se skupaj z menoj

sedeč na visokih prostranstvih

nasitiš večerne svetlobe.

Da ne mine maj brez šopka marjetic.

Poznaš modrost,

ki jo mora nekdo razumeti.

Lepo govoriš,

a ti mora nekdo verjeti.

Prav v moje oči moraš zreti,

da boš vedel, kdaj čas ni pravi.

Potrebuješ besedo, ki podarja zanos,

in vso mojo bedo, ki ti kuje ponos.

Kaj boš s kesanjem,

če ne oprostim ?

Zakaj sploh bežanje,

če te ne lovim ?

Ti še ne veš,

da sem tvoje zrcalo.

Ti niti ne slutiš

da me potrebuješ,

za Ljubezen,

novo in staro.

Sandra Kocijančič