Pesem mi je zelo všeč, na pesniški način izrisuje rast. Morda le menjava besednega reda (in predlog z sem ti popravila v s):

Rasejo le tiste stvari,

ki si jih najprej imel za čisto male,

neznatne in si zanje mislil,

da so vsakdanje, prosojne,

hipne kakor milni mehurček

in blisk neba.

Zgodi se, da te nekega dne taka reč požre.

Celega, z vsemi spomini in ranami.

Ima te v želodcu

in te melje in stresa.

Izlušči železje in okove,

vero in askezo.

Z dnevom blediš

in če te kdaj izpusti,

si svetel in prosojen

kakor sanje in svilnat soj zore.

(Takrat) migljajoča bleščavost zarje (zarjo bi morda lahko brez škode črtala, nekako prezasičeno deluje vse skupaj v tem delu)

s koscem oglja prezeblega neba

obriše dolgo senco.

Kaj meniš? Lp,

Ana

Ana, hvala za popravke. To je tisto, ko veš, da nekaj manjka pa ne zmoreš in ne znaš artikulirati. Tako bo bolje. 

lp, t