Kot pritajeno svetlobo vzamem večer.

Napolnim sijoče volčje oči,

uperjene v tla.

Pretežko je dvigovati veke

za vsak rezek pogled.

Nezavedno in beraško

telo vodi svoj ples

ki ga poganjajo lunini bobni.

Ker je klečala, se opoteka postava.

V tej izbrani svetlobi zakriva lice

in pokriva razpokan dan.

Nočem slik, le resničnost,

ki sedi in se ziba,

v melodiji mlade in nore noči.

Gledam v tla

in Zemlja še vedno nerazsodno hiti.

Le preprosta želja,

ki poseda pred nogami,

osvetljuje izpraznjen pogled.

Morda jutri, morda še kasneje

morda na koncu poti,

pogledam s pravljičnih dni

kjer se vedno, zarišeš ti.

Sandra Kocijančič