Čeprav sva ujeta v isti orbiti življenja,
je skoraj nemogoče poravnati najine želje -
diamagnetna sva.

Zrna peska se lepijo na vsakega drugače
in zakrivajo najin skupen pogled.
 

Lebdim v tej hrapavi večnosti
in si spiram pesek iz oči.

Zaganjam se proti upanju
z vso silo, ki jo premorem
in letim mimo,
prav na drugo stran,
dokler se ne ustavim,
enako daleč,
s še več peska.

prašeg