ukradene duše iščejo svoja telesa
po praznih hodnikih se zaletavajo med sabo
v dolgi koloni brez reda kričijo
iščejo svetlobo
hrepenijo za svojo svobodo

preklinjajo zaklenjena vrata
s prsti kažejo v daljavo
zazrejo se skozi gosto temo

sedaj so se začele polnite z ljubeznijo
žarijo
bilo jih je na tisoče

z zaprtimi očmi so se gledale med sabo
prelepih oblik
praznih src
popokanih žil
v brezveterju se posedejo na tla

družno se primejo za roke
hodijo v istem ritmu
ne morejo se sprijazniti z večnostjo
nihče ne ve kako dolgo že kličejo na pomoč

kot bi jih slišala nebesa
vrata se odpro
nezmožne življenja brez bitja srca
se spogledujejo med sabo
niti sapica jim ne poboža las

uzrejo resnico
končno rešene večnosti
skupaj s sončnimi žarki
izginejo v nebo

Matej_Krusic