s  sivo zaprašenega obrobja se nama bližajo

domača ozvezdja izvezena v križnem vbodu

kot obredna poslikava odsevajo na obrazu in vratu

zleknem se na pero

ki ga je iz kljuna izpustila ujeda

žival je priletela izza tvojega hrbta

kot dih zaplahutala nad mojimi naelektrenimi lasmi

in odletela dalje

nekam daleč

kjer se je zlila s temotnim obrisom drevesnega ožilja

sediš na pahljačastem peresu

izza hrbta preudarno pričaraš jabolko

in mi ga vržeš

o mošancelj

jabolko po grižljajih izginja

in na dlani mi ostane še muha

podam ti jo

največkrat jo ujameš

včasih pa se tvoji roki spretno izogne

in odleti za ujedo

nekam daleč

za križnim vhodom

kjer se zlije s temotnim obrisom drevesnega ožilja

Jupiter! Silvana Orel Kos